Darila

Človek daruje božanstvom in ljudem. Da bi se prikupil, da bi spravil v dobro voljo višje od sebe, da bi podmazal, da bi podkupil, da bi izkazal naklonjenost, prijaznost in dobroto. Žgalno daritev bogovom (žrtvovanje živali ali otroka) so opravljali, da bi dosegli življenjsko pomembne reči: poljedelci so prosili za dež; pomorščaki so se priporočali za ugoden veter; kralji so molili za moškega potomca.
Darujemo učitelju, da bi se usmilil našega otroka, uradniku, da bi pospešil reševanje naše zadeve, zdravniku, da nas ne bi po pomoti ubil, župniku, da bi nas priporočil Vsemogočnemu, gangsterjem za zaščito pred drugimi gangsterji… Dimnikarjem za srečo, gasilcem za vsak primer, Unicefu in Rdečemu križu, da dar razdelijo med tiste, ki so pomoči potrebni. Prijateljem in sorodnikom za rojstni dan, god, diplomo ali obletnico poroke. Darujemo, ko pridemo k nekomu domov ali v bolnišnico na obisk.
Ljudje smo bolj radodarni, če kaj želimo od močnejših, in manj radodarni, če nas šibkejši kaj prosijo. Kljub temu poznamo solidarnost, prispevamo za poplavljence in stradalce, imamo fundacije, imamo sponzorje in donatorje. Darujemo kri. Darujemo beračem na cesti. Če prav premislimo – vse življenje nekaj darujemo (čas, delo, denar), a darov ni nikoli ne zadosti ne preveč. Življenje kot tako nam je podarjeno, da ga uživamo in darujemo tistim, za katere živimo. Vsi smo darovalci in obdarovanci.
Darila so nekaj, česar ljudje v bistvu ne potrebujemo za preživetje. Ne moremo živeti od njih, brez njih pa tudi ne. Tako kot ne moremo živeti brez vina, glasbe, umetnosti in ljubezni. Darilo ni fiziološka, ni materialna, je emocionalna in predvsem kulturna potreba. Darilo ni nujno koristna reč (tople volnene nogavice za zimo). Bolj ko je darilo nepraktično, manj ko je uporabno, bolj je očitno, da gre za izraz spoštovanja, za priznanje oziroma poklon. Taka so državniška darila.